Motivacija je precenjena

Motivacija je super.

Imeti tisto poživljajočo vnemo, da nekaj naredimo. Da se nečesa lotimo z veseljem in energijo.

Ampak motivacija mine.

Ja, potem pa moramo računati na drugega paradnega konja pop-psihologije – disciplino.

Vojaška disciplina. To je to.

Nekaj narediš, kljub temu, da se ti ne da.

To govorijo trenerji in online coachi, ne?

“Jaz treniram, kljub temu, da se mi ne da.”

“Zbujam se ob petih, ker sem stoik.”

In še vrsto drugih polresnic je mogoče slišati na internetu.

Na koncu pa se ti, navaden smrtnik, ki mu ni do telovadbe, počutiš slabo, ker sta ti trening in telovadba prej muka kot veselje.

Zaupal ti bom skrivnost:

Trener, ki pravi, da trenira kljub temu, da se mu ne da, najverjetneje laže.

Trenerji smo trenerji, ker uživamo v treniranju.

Precej preprosto.

Jaz sem se kot otrok počutil šibkega in hotel sem biti močnejši. Zato sem začel trenirati.

Verjetno obstajajo še drugi razlogi, zakaj še vedno treniram z veliko vnemo – počutje, zdravje, samopodoba in tako naprej – ampak izvir ostaja enak.

Rad treniram.

In kaj je v tej pripovedi poučnega zate?

Kaj ti ostane, če je motivacija minljiva, disciplina opevana kot nekakšna nadčloveška lastnost, ti pa nimaš posebne notranje potrebe po treniranju?

Najprej razčistimo eno preprosto dejstvo:

Treniranje je danes za večino ljudi nuja, ker se premalo gibljemo.

In premalo gibanja ima svojo ceno.

Zato je v prvi vrsti potrebno spremeniti pričakovanja.

Ni potrebno, da ti je treniranje v veselje.

Podobno kot ti v veselje niso pranje zob, pospravljanje stanovanja ali pranje perila.

So stvari, ki jih pač naredimo.

Takoj zatem pa je smiselno poiskati, ali obstajajo vrste gibanja, ki ti bolj ležijo in v katerih lahko tudi uživaš.

Morda tvoja rit ni videla kolesa že 20 let, pa se bo izkazalo, da je kolesarjenje nekaj, v čemer lahko uživaš?

Si kot najstnik treniral veslanje in ti lahko že ponovna vrnitev na veslaški ergometer obrne odnos do gibanja na glavo?

Morda ti tek nikoli ni ustrezal, zato pa ti bodo dolgi sprehodi v hrib?

Opcij je veliko, če si drzneš pokukati izven področja trenutno poznanega.

In potem je tu še zadnja možnost – za marsikoga tudi najbolj zanesljiva.

Skupina. Trener. Termin. Obveznost.

Nekaj, kar te veže na določen čas in ti ne dopušča, da bi se vsakokrat znova pogajal sam s sabo.

Če imaš trening ob 18.00, je odločitev sprejeta že prej.

Ne sprašuješ se ob 17.45:

“Ali se mi danes res da?”

Greš.

Tudi finančna obveznost ima lahko podobno vlogo. Ko za nekaj plačaš, smo ljudje praviloma precej bolj pripravljeni to tudi izpeljati.

Časovni okvir je zato pomemben.

Če si nekaj zapišeš v koledar kot obveznost, je precej večja verjetnost, da bo to tudi opravljeno.

In še nekaj.

Prvi koraki naj ne bodo preveliki.

Ne potrebuješ petih treningov na teden.

Ne potrebuješ popolnega jedilnika.

Ne potrebuješ vstajati ob petih zjutraj.

Začni s tem, kar lahko dejansko vzdržuješ.

Zalogaj naj bo dovolj majhen, da ga lahko še vedno pogoltneš.

Potem pa ga počasi povečuj.