Ta teden sem »na nogah« preboleval eno od sezonskih obolenj zgornjih dihal. Nič presenetljivo novega zame, saj sem se s tovrstnimi okužbami srečal že velikokrat.
No, zdaj je eden od otrok začel obiskovati vrtec, zato lahko pričakujem, da bo frekvenca teh dogodkov nekoliko višja.
Ko se mi je to dogajalo v mladosti, sem bil precej trmast.
Nisem želel prenehati trenirati. Vztrajal sem pri ustaljenem programu, silil naprej in pogosto dosegel ravno nasprotno od želenega – stanje sem si še poslabšal.
Zakaj?
Ko zbolimo, se naš imunski sistem aktivira in telo začne intenzivno delati na obvladovanju okužbe ter ponovni vzpostavitvi ravnovesja. To zahteva dodatne vire in energijo.
Med drugim se lahko poveča tudi srčni utrip v mirovanju. Kot lahko vidite na spodnji sliki, je to eden od pokazateljev, ki jih lahko spremljamo tudi sami.
Srce začne biti hitreje, saj je organizem pod dodatno fiziološko obremenitvijo. Na utrip lahko vplivajo tudi slabši spanec, dehidracija in drugi dejavniki, ki spremljajo bolezen.
Kaj pa je trening?
Trening – predvsem intenziven – je za telo dodatna obremenitev. Še ena fronta, še ena zahteva, ki jo mora organizem obvladovati.
Z leti sem torej postal preudarnejši. Zdaj s teboj delim postopek, po katerem se odločam, kaj in kako početi, ko zbolim.
1. korak: Zmanjšaj obremenitev
Če gre za zelo blage simptome, brez vročine in izrazite utrujenosti, skušam nekaj časa preživeti na svežem zraku. Če se počutim dobro, lahko izvedem tudi kratko, lahkotno aerobno aktivnost – običajno hojo ali kolo.
Trajanje? Največ 25–30 minut.
Nizek utrip, umirjeno dihanje, brez lovljenja zmogljivosti. Cilj ni trening, ampak lahkotno gibanje.
Pomembno: ob vročini, bolečinah v mišicah, izraziti utrujenosti, težkem dihanju ali simptomih iz prsnega koša trening izpustim. Takrat je prioriteta počitek.
2. korak: Spremljaj utrip in počutje
Dnevno spremljam srčni utrip v mirovanju (ang. resting heart rate – RHR).
Dokler je ta opazno povišan glede na moje običajno stanje, ne razmišljam o intenzivnejšem treningu.
Ko se začne vračati proti običajnim vrednostim, simptomi izzvenijo in se počutim dobro, postopoma začnem vračati trening.
Prvi trening naj bo lahek. Nato opazujem, kako se telo odzove – ne samo med aktivnostjo, ampak tudi naslednji dan.
Vaje za moč mi v času bolezni običajno ne ustrezajo, dopuščam pa možnost, da je pri tebi drugače.
3. korak: Podpri okrevanje
Ves čas okrevanja skrbim za nekaj osnovnih stvari:
Tekočina: pijem dovolj, pogosto mi najbolj ustrezajo juhe.
Beljakovine: poskrbim za kakovostne vire beljakovin.
Sadje in zelenjava: vključujem jih v večji meri, saj zagotavljajo vitamine, minerale in druge koristne snovi.
Počitek: ne podcenjujem spanja in regeneracije.
Izogibam se tudi izdelkom iz moke.
Zadnji del – torej začasna odstranitev izdelkov iz moke – nima posebej močne znanstvene podlage kot ukrep za hitrejše okrevanje. Sem pa na svojem primeru ugotovil, da mi takšen pristop najbolj ustreza.
Z leti sem se naučil predvsem ene stvari: ni treba vsakič, ko zbolimo, dokazovati, kako trdoživi smo.
Včasih je najboljša odločitev ta, da za nekaj dni stopimo korak nazaj, pustimo telesu opraviti svoje delo in se nato postopoma vrnemo k treningu.
Trening bo počakal. Zdravje je na prvem mestu.
Hvala za branje in naj ti služi!
